✩ Ko danes gledam nazaj svoj do sedaj preživeti film življenja, me zaobjame val hvaležnosti za strah, za vso trpljenje, za vso bolečino, občutke krivde, sramu .... Kolikokrat sem se lomila, zlomila ... in zopet nadaljevala....
✩ Pri umirajočih ljudeh me je najbolj presunilo in prestrašilo, kako sem se povezala z njimi. Med nami se je preko srca stkal in nastal zlat most, ki ga je obkrožala zlata kupola. In tukaj sem se zelo lahkotno gibala, uživala z njimi in jih ljubila. Ko pa sem odšla domov, mi je začel delovati in vse to predelovati moj um. Bilo mi je težko, nisem še zmogla dojeti in sprejeti, da lahko bolj ljubiš in se povežeš z umirajočim starcem kot s svojimi domačimi. Bila sem tako močna in krhka obenem.
✩ Kako pomembno je, da ne ostane nič neizrečenega. Kajti, ko je rez – ko pride angel smrti je za fizično življenje konec. Že danes vsem povejte, da jih imate radi, kaj vam pomenijo, kaj so prinesli v vaša življenja, zakaj je z njimi lepo .... Če vam svojci ne zmorejo dati oz. povedati kar si želite slišati in potrebujete, jim VI POVEJTE in pokažite LJUBEZEN. Dostikrat sem bila prisotna pri umirajočemu, ko si niso zmogli, niso znali povedati osnovne stvari, kaj šele, da se imajo radi.
✩ Že pred hospicem so mi na pot prihajali ljudje, ki so jim umrli svojci. Ne vem od kod je bila moja potreba ali pa ni bila samo moja, da sem se ustavila, in govorila z njmi; besede so tekle same – enostavno sem vedela kaj jim moram povedati, da jim bo lažje pri srcu. Seveda se bolečine in žalosti ne da odpraviti takoj, pride pa do olajšanja in gre žalovanje lažje naprej. Vsak človek potrebuje svoj čas za žalovanje in tako je tudi prav – zato pa smo tako različni.
✩ Začela sem delati v enoti intenzivne terapije, kjer je vse usmerjeno v zdravljenje in reševanje življenjsko ogroženih otrok, kjer so reanimacije, borba za otroško življenje ... Iz čiste prisotnosti v hospicu, sem odšla v čisto delovanje intenzivne enote. To je bila velika sprememba zame. Kot bi sedela na drugi strani tehtnice, kjer sem preračunavala dozo zdravil in jih aplicirala, nastavljala i.v. kanale.... območje delovanja uma. To je bila šola mojega življenja. Biti prisoten v območju, kjer je okrog tebe sam um. Pa tudi mene je dostikrat preplavil um. Sodelavkam sem bila »čudna«, kasneje so me preimenovale v čarovnico – to pa je bil zame velik kompliment. Hvala vam drage moje – bolj ste verjele v moje sposobnosti in moči kot sem sama.
✩ Kako je pomembno dihanje, že vsi vemo, ampak kako sem jaz takrat dihala zavestno (še danes mi gre na smeh), globok vdih skozi nos in počasen izdih skozi usta. Samo, da sem bila prisotna, da me ni odneslo v um.
✩ Občasno je umrl kakšen otrok. Najtežje v življenju mladih staršev je, ko otrok umre pred njimi, ko se komaj rodi in že odide. Ostanejo vsa hrepenenja staršev, kaj bi lahko bilo pa nikoli ne bo in še globoko žalovanje. In mlade mamice ..., ki so komaj rodile in že stiskajo k sebi mrtvo telesce....
✩ To so tako ganljivi prizori... tako sem hvaležna, da sem jim bila lahko v oporo in nekaj čudovitih mladih duš pospremila onkraj. Sedela sem ob njih, jih blagoslavljala z ljubeznijo, molila in prosila Boga in angele ter njihove skupine duš, da jim stojijo ob strani in jih pričakajo, da so se počutile varne in ljubljene. Dostikrat sem ob umrlih teleščkih čutila njihovo bolečino in strah, osamljenost, če so umrli sami, brez svojcev in če nikogar ni bilo poleg. Objela sem jih s plaščem ljubezni in prosila za njih. Hvaležna sem tudi vsem staršem, ki so mi dovolili, da sem jim bila ob strani, v najtežjih trenutkih njihovega življenja.
✩ Doživela pa sem tudi zelo zanimivo izkušnjo, ki mi je potrdila in je meni dokaz za vsa leta nazaj, ko mi ni nihče verjel in sem tudi sama dvomila....
✩ Imela sem sodelavko, ki je strokovnjak za tehnične stvari. Nekega dne je pripeljala s seboj sestro. Šla sem na malico v kuhinjo, ko sta prisedli. Med malico sem se rada šalila, da sem sprostila napetosti, ki so se dogajale tekom dneva. Sodelavka je trikrat sestri omenila, da sem delala v hospicu. Najprej nisem reagirala; ko pa je tretjič rekla, me je nekaj dobesedno ustavilo in prikovalo na sedež. Dvignila sem glavo in spremenila stanje zavesti. Začela sem ji govoriti o pomenu hospica, o umirajočih, o otrocih, ki odhajajo.... Sedala mi je nasproti in naenkrat zagledam, da nekdo stoji za njenim hrbtom, neka temna silhueta v podobi človeka.... Močna občutki me preplavijo, zato prekinem pogovor in ji rečem: »Nekaj hudega se ti je zgodilo, kot da ti je nekdo umrl« Njej začnejo po licih teči solze... Odgovori mi: »Ne, ne ... občutljiva sem o temah o umirajočih otrocih«. Jaz pa še kar nadaljujem: »Seveda se ti je nekaj hudega zgodilo«.... Zanimivo mi je bilo to, da preko sodelavke nisem čutila nič. Ker je bilo konec malice, sem ju pozdravila in odšla. Ko sem šla mimo nje, me je ponovno močno spreletelo in sem si mislila: »Čudno, kot bi
✩ Nato sem sama sebi rekla, da sem se vrnila s pozornostjo na delo: »Tukaj si v vlogi medicinske sestre«. Ko sem odšla, ni minilo niti deset minut, ko pridejo ostale sodelavke in završi po prostoru: »Prerazporedite si delo, ker je sodelavki umrl oče«.
✩ Ko sem to slišala, me je začelo tresti od zgoraj navzdol, kot da sem priključena na elektriko. Komaj sem se umirila, težko sem delala. Rekla sem si: »O moj Bog, to je pa preveč tudi zame!« ... Ta silna in mogočna energija, ki me je preplavila ....
✩ Nato zazvoni telefon, sodelavka je želela govoriti z menoj. Pozdravim jo .... na drugi strani jok .... Nato mi reče: «Nataša, a veš, da sem pogledala na uro, točno takrat, ko si to rekla moji sestri?« .... »A veš, da je umrl točno takrat?« .... In ji odgovorim globoko ganjena in osredotočena: »Vem«.... »Prišel se je poslovit." ji rečem.
Blagoslavljam vas z ljubeznijo
SE NADALJUJE ...
Nataša Eršte ✪
Link slike:
https://www.google.si/search?biw=1366&bih=613&tbm=isch&sa=1&ei=DnxgWubNEIvWwALewaCYDA&q=angel+hvale%C5%BEnosti&oq=angel+hvale%C5%BEnosti&gs_l=psy-ab.3...0.0.0.13740.0.0.0.0.0.0.0.0..0.0....0...1c..64.psy-ab..0.0.0....0.lIyij2geWdE#imgrc=Mfk5vA28cRJ16M:
Ni komentarjev:
Objavite komentar