✩ Danes želim pisati o Obilju pogumu, ki me preveva skozi vse te dneve, ko pišem ta blog. Hvaležna sem do vesolja in še čez; sebi, vsem vam, mojim duhovnim vodnikom, angelom, nadangelom, Bogu in celotnemu stvarstvu ... Predvsem ker vidim, da nas tema o tostranstvu, umiranju, smrti in onostranstvu vse zanima.
✩ Odločila sem se in začela pisati, saj je v meni vrelo in vrelo. Vsi ti občutki, da lahko komu osvetlim in polepšam življenje so božanski. Po jasni odločitvi pride pogum in te potiska naprej vsak dan znova in znova. Vse je kot valovanje.
✩ Lahko bi rekli, da je pogum odsotnost strahu. Predem pridemo do poguma se je potrebno soočiti s strahovi, svojimi prepričanji, ki nas leta držijo v okovih, ker jim verjamemo in zato ne moremo biti svobodni. Leta in leta so nam vcepljali v glavo besede, stavke pravzaprav njihova prepričanja (starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji, celo prijatelji ...) Sedaj je čas, da jih spustimo ali zamenjamo. Vsakemu posebej naklonimo čas in si ga ogledamo, morda napišemo in preverimo ter se vprašamo: " Ali mi to prepričanje še služi!" Ko se zavemo, da nam več ne služi, mu dovolimo, da gre in s tem se osvobodimo. Najdemo si svoje besede, stavke, da naj postanejo naša pozitivna prepričanja. Enako naredimo kot so nam; govorimo si jih dan za dnem, jih občutimo, smo hvaležni za njih in slej ko prej postanejo naša prepričanja.
✩ Poglejmo v oči tudi strahu, saj je enakovreden nasprotnik. Naš prijatelj je, ko smo življenjsko ogroženi in nas lahko reši. Aktivira telo, da se bojujemo ali zbežimo, ko je prisotna nevarnost. Pogovorimo se z njim, odgovorimo mu na vsa vprašanja, ki jih postavlja. Saj veste, da se giba v glavi, v našem umu in nas prepričuje, zakaj je boljše, da nismo pogumni, da se ne izpostavljamo in smo v coni udobja. Nihče nas ne bo prizadel, ranil; res pa je da tudi živimo ne. Smo kot zombiji - ne živi ne mrtvi; telo živi, naša bit pa ne. Ni radosti, ni veselja, ni živosti, ki jo imajo otroci, ki se veselijo drobnih stvari. Ni pretočnosti. In če mu prisluhnemo, ter se stopimo z njim; svojih sanj, želja in hrepenenj ne bomo nikoli dosegli.
✩ Sama sem se tudi pogovarjala s svojim strahom. Začel mi je postavljati vprašanja: "Pa kaj je s teboj narobe? Koga sploh zanima ta tema? Kdo bo bral te težke teme? To nikogar ne zanima? Kaj če te bodo nadlegovali? Kaj če se ti bodo posmehovali, te ogovarjali? A je vse to sploh res? Bilo je nešteto, kaj če ... Bla, bla, bla, bla ...
✩ V trenutku, ko sem dojela, kaj počne moj um v imenu strahu, sem se odločila in začela pisati. Tako enostavno je to. Tako svobodno se počutim ...
✩ Drage duše Ovijam vas v plašč ljubezni in poguma. V imenu poguma lahko pošljete javna vprašanja,komentarje. Hvala vam.
SE NADALJUJE ...
Nataša Eršte ✪
Link slike:
https://www.google.si/search?biw=1366&bih=613&tbm=isch&sa=1&ei=sX1gWsu_NoHJwQLNm72oCQ&q=angel+za+pogum&oq=angel+za+pogum&gs_l=psy-ab.3...7338.9843.0.10317.0.0.0.0.0.0.0.0..0.0....0...1c.1.64.psy-ab..0.0.0....0.pSsRsep-rOM#imgdii=aMcgtBLqVRgOgM:&imgrc=5a09HxuTLKTuhM:
Ni komentarjev:
Objavite komentar