6. Del OBILJE ustvarjalnosti in kreativnosti

⚝ Po smrti očeta sem veliko prejokala, podoživljala vse trenutke, ko sem bila z njim. Spraševala sem Boga, zakaj je vzel mojega očeta? ... Zakaj je umrl sam in osamljen v bolnišnici? ... Kako naj živim naprej? ... V čem je smisel življenja? .... 

⚝ Ljudje ne govorijo radi o smrti. Ne vedo, kaj bi ti rekli, kako bi se obnašali. Najraje te zaobidejo, da ne pride do srečanja.  Minilo je veliko časa od njegove smrti, pa se skoraj nič ni spremenilo.

⚝ Žalovanje je prav tako odrinjeno na rob. Res je, da si v svojem notranjem prostoru sam, vendar, ko lahko odkrito govoriš o bolečini, žalosti, trpljenju in te nekdo SOČUTNO posluša in ti da prostor, da se lahko izraziš in to ubesediš, potem se hitreje soočiš z vsemi svojimi čustvi.

⚝ Oče pa je bil neprestano ob meni, s težavo sem se soočila, da ga fizično ni več. Bila sem jezna tudi na njega, da je odšel ter me pustil samo.

⚝ Nekako sem odrinila v mislih, da ga ni več. Vse skupaj sem potisnila v podzavest. Vendar v življenju ni nič naključno. Pot me je vodila v alternativne vode; V Reiki mojstrstvo, Bioorgonomijo - zdravljenje s komplementarno energijo, obiskovala sem Duhovno univerzo - practikum intuicije, Akadamija za psihosintezo ..., PEH - plejadansko energetsko zdravljenje, seminarje, tečaje .... Dokler me ni prešinilo, da bi bilo potrebno združiti  alternativno in klasično medicino. Vpisala sem se na fakulteto za zdravstvo in jo uspešno opravila.

⚝ Med študij pa so se dogajali nenavadni dogodki in potrebno se je bilo soočiti z umiranjem, smrtjo, urediti po smrti telo umrlega, soočanje s svojci, žalostjo .... 

⚝ Ko sem bila na praksi, sta isti dan umrli dve starejši gospe. Zanimivo je bilo to, da je bila prva svetlolasa gospa; njo sem prosila, da pozdravi mojega očeta, ko bo odšla v onostranstvo. Druga pa je imela lase pobarvane z močno črno barvo, njena koža je bila nagubana, njena energija pa tako posesivna, da me je spreletaval srh, ko sem jo hranila. Obe sta isti dan umrli. Nato smo obe dostojno uredili. Ko sem odšla domov, se mi je gospa s pobarvanimi lasmi neprestano pojavljala v fizični obliki, najprej je bilo to samo ponoči, nato pa tudi podnevi. Bilo me je tako strah in grozno je bilo, saj nisem vedela kaj želi od mene in kaj naj naredim. Ponoči me je zbujala in se pojavila  pred mojimi očmi, da sem komaj dihala. Poiskala sem pomoč pri duhovniku (dala sem denar za mašo, za njeno dušo), pri hodži pa vendar ni nič pomagalo. Šele z Bioorgonimijo je bila njena duša odstranjena iz moje aure. Spraševala sem se, kaj naredi ostalo osebje, ko to doživi? Zakaj o tem ne govorimo? ...

⚝ Oboje sem se izobraževala istočasno. Vendar uradna medicina ne priznava življenja po smrti, energij ... 

⚝ Diplomirala sem na temo o paliativni oskrbi – iz podzavesti sem zaznala stavek, da ljudje ne bi smeli umirati sami, kdor želi bi moral imeti sočutnega spremljevalca. Glede na  veliko bolečino in strah mojega očeta, ki sem jo  začutila, ko je odhajal.

⚝ Ko sem začela delati v Slovenskem Društvu Hospic se mi je čutenje še močneje razvilo. Res pa je, da sem morala ogromno stvari predelati in se naučiti. Bila sem zelo nepotrpežljiva, ego mi je neprestano nagajal. Ob umirajočemu, mi je bilo najteže zaustaviti potrebo po govorjenju. Da sem se to naučila sem začela moliti. In potem trening prisotnosti. Biti v tem trenutku.... zdaj ....

⚝ Saj to je vse kar imamo. Preteklost je minila, premišljevanje o prihodnosti, pa je na nek način ošabnost, saj ne vemo ali sploh bomo dočakali jutrišnji dan. Naučiti sem se morala celodnevne prisotnosti. Dostikrat sem se zavestno prestavila v nezavestno delovanje.

SE NADALJUJE ...

Nataša Eršte ✪

Slika: 

- avtorsko delo Nataša Eršte