Drage ženske dušice!
❤ Kdaj smo se izgubile? ... Kdaj se je prekinil stik z našo božanskostjo? ...
Kot majhne deklice, smo točno vedela, kaj pomeni biti "ženska". Komaj smo čakale, da odrastemo, da bomo tako lepe ženske, kot so bile nase idealne predstave o ženski; morda od naše mame, tete, sosede ... tako smo se istovetile z njimi, da smo komaj čakale, da odrastemo, saj smo točno vedele, kako bomo takrat oblečene, kako bomo naličene, kako se bomo obnašale in vedele smo, kakšna je naša vloga. Vedele smo, kako naj bomo nežne, ženstvene, kako naj bomo mile, tople, sočutne ... kako naj bomo to, kar smo.
❤ Kaj se je spremenilo z leti odraščanja, ko smo pozabile nase ... na svoje potrebe ... na svoja čustva ... hotenja ... sanje ... cilje ...
❤ V vsej tej dirki s časom, da čim prej odrastemo, ter tek za boljšim življenjem, kariero, najti pravega fanta in nato partnerja ter očeta svojih otrok; smo pozabile nase ...
Pa še ta emancipacija in tekmovanje z moškimi in proti ženskam ..., namesto, da bi se povezovale med seboj ... in delile izkušnje ..., je prišlo do rivalstva in moški aspekt v nas samih je prevladal.
❤ Tudi sistem je pripomogel in nas vkalupil, kako se je potrebno obnašati, da si sprejemljiv v družbi. Če ne ustrezaš sistemu in izstopaš iz njega, je za vse poskrbljeno, od družine, vrtca, šole in ostale okolice naprej, da si izločen. Od deklice naprej nas učijo vedenja, da bi bile všečne in sprejemljive okolici. Ni nam bilo dovoljeno izražanje vseh čustev, predvsem jeze, ker smo bile " grde" kadar smo se jezile.
Vsaka deklica, pa želi biti lepa kot princeska in je raje potlačila jezo. Lahko pa smo bile žalostne in se skrivale za jokom. Nekaterim pa tudi jok ni bil dovoljen, ker so bile zopet tako grde ker jokajo.
Tako je prišlo do cele zmešnjave čustev, saj smo se čisto izgubile in pozabile nase in naša čustva, namesto, da bi se spraševale kaj čutimo in si priznale čustva ter to ubesedile s prijateljico ter se povezale s svojo notranjostjo, s svojimi čustvi ter maternico, ki je naš diamant in povezava z vesoljem.
❤ Ignoriranje in nasilje v vrtcih in šolah s strani sovrstnikov, je še vedno zelo boleče za majhno deklico (prav tako dečka), ki vse jemlje dobesedno in tako kot je, ter v prvi vrsti krivi sebe, da nekaj ni v redu z njo oz. njim.
❤ Dovolimo si spet biti ženske, dovolimo si biti ranljive, nemočne ... kajti to je pravzaprav naša moč. S tem pokažemo in povemo moškim, da jih potrebujemo. Ko moški zaznajo, da jih ženske potrebujemo, se odprejo ... in se počutijo potrebne in ugodijo, NAM ženskam ...
❤ Še vedno nam je vsem skupno to, da si mi vsi želimo biti najlepši, najboljši, najveličastnejši ... in celo življenje hlepimo po teh pohvalah, dokler ne dojamemo in ozavestimo, da je najpomembnejše, da si to v prvi vrsti damo oz. povemo sami.
Pošiljam vam ženske Blagoslove
Nataša Eršte ★
Vir slike:
https://circearcanum.files.wordpress.com/2013/03/phoenix2.jpg
Ni komentarjev:
Objavite komentar